Ustvarjalnost ni umetnost

Upam, da mi ne zamerite, da ne bom akademski. Nisem znanstvenik in bolj kot teorijam, verjamem praksi. Imajo me za strokovnjaka o ustvarjalnosti, najbrž zato ker zadnjih osem let vodim podjetniški peskovnik Ustvarjalnik, kjer mladi razvijajo svoje prve posle. In najbrž tudi zato, ker je moj strokovni naziv »Master of Arts in Applied Imagination,« kar bi v Sloveniji prevedli kot magister uporabne domišljije…

…ampak res nisem strokovnjak na tem področju. Ta naziv si zaslužijo izključno mladi, ki so zaradi svoje neobremenjenosti in naivnosti sposobni udejanjiti nekaj, česar starejši nikdar ne bi poskusili. Skoraj desetletje sem vpleten tako v šolski sistem in mladinsko delo na eni strani, kot v podjetniški svet »odraslih« na drugi. Ta svetova sta povsem drugačna in zdi se mi, da vam lahko najbolj koristim, če vam ju predstavim – vsakega posebej in brez olepšav.

Dotaknimo se najprej ustvarjalnosti. Če vprašamo akademike s tega področja, kaj je ustvarjalnost, vam bodo postregli z najrazličnejšimi floskulami o »sposobnosti sinteze različnih idej« ali pa o »ustvarjanju dodane vrednosti iz sredstev, ki so na voljo.« Definicij je tako veliko, kot je znanstvenikov, ki se ukvarjajo s tem področjem. Zato sem svoje videnje ustvarjalnosti vedno raje temeljil na izkušnjah z mladimi, ki so tako ali drugače stopili iz okvirjev. Tisti, ki so dosegli nekaj več in stopili iz povprečja, so zelo različni – a ena ključna stvar jim je skupna. Če jih vprašaš, kako je možno, da so si upali slediti svojim ciljem, na kak način so prišli do njihove inovativne domislice ali kako to, da so vztrajali na svoji poti ustvarjanja, skoraj nikoli ne boš dobil odgovora. Vsi bodo povedali, da niso nič posebnega in da so pač naredili tisto, kar bi vsi ostali v njihovih čevljih. Da so prišli do dobre ideje po naključju, kot posledica vztrajanja in poguma.

In morda še najbolj zanimivo: nihče od njih ne zna razložiti, kaj je ustvarjalnost, niti ne bo trdil, da je ustvarjalen sam. Iz tega razloga se že nekaj časa poigravam z idejo, da ustvarjalnost ni osebnostna lastnost, temveč simptom – posledica načina razmišljanja, obnašanja in življenja posameznic in posameznikov, ki so si zadali cilj ustvariti nekaj novega. Da torej ustvarjalnost kot taka v resnici ne obstaja. Naj pojasnim…

VZTRAJANJE PRI ENI STVARI

Najbolj uspešni mladi so skoraj vsi malo posebni. Na misel mi pride dekle, ki je bilo velik ljubitelj pokemonov. Skoraj ni bilo konvencije za te animirane pošasti v Evropi, ki je ne bi obiskala. Res je bila zaljubljena v ta hobi in ves svoj prosti čas je namenila temu. Posledično je tudi vedela vse o tem področju. Ni ji bilo težko predvideti, da bo ob prihodu mobilne aplikacije Pokemon Go (saj se spomnete tistih virtualnih pošasti, ki jih je lovilo pol Slovenije) obiskovalcev teh konvencij bistveno več, kot prej. Tako je začela šivati kostume v obliki pokemon pošasti in jih prodajati prek platforme Etsy. Posel je bil zelo donosen.

Prvi predpogoj za to, čemur rečemo ustvarjalnost, je da smo o nekem področju dobro izobraženi. Šele ko si domenski ekspert, imaš možnost da ustvariš nekaj, kar bo resnično inovativno – in kar bo trg želel. V nasprotnem primeru boš prišel samo do najbolj očitnih povezav in te bodo po svoji definiciji že videne in že preizkušene.

Ustvarjalne posameznice in posamezniki so tisti, ki jim ni težko z zanosom slediti eni stvari in se ji povsem posvetiti. Spremljati aktualne trende. Videti, v katero smer se premika njihova »panoga« in v tem polju ustvariti nekaj novega. Nasprotno, nekdo ki mu za neko področje ni mar, skoraj nikdar ne bo mogel ustvariti nič izstopajočega.

IGRA, KI NIMA CILJA

Najslabši kreativci so perfekcionisti. Če hočeš, da imaš vedno prav, se boš ves čas trudil izogniti napakam. In če ne boš pripravljen narediti kakšne napake, ne boš nikoli naredil drugače od tistega, kar predvideva konvencionalna logika. Mladi, ki so v Ustvarjalniku dosegli največje rezultate, so izstopali po tem, da jim je bilo v veselje stopati po podjetniški poti. Ni jih vodil končni rezultat njihovih projektov, ampak so uživali v svojem poslu kot v »sestavljanju lego kock« in zaradi tega niso posebej skrbeli, če so kakšno stvar naredili tudi narobe. Zato so bili pripravljeni tvegati več in poskusiti drzne ideje, ki jih kdo drug ne bi.

Ustvarjalnost nastane takrat, ko se znajdemo v okolju, ki ne stigmatizira neuspehov. Seveda je to v poslovnem svetu pogosto težko, a zagotovo lahko dobri vodje najdejo načine, da opolnomočijo svoje zaposlene, da se ne bojijo napak.

ITERATIVNI PRISTOP

Še en razlog je, zakaj so perfekcionisti slabi ustvarjalci. Zelo neradi drugim pokažejo svoje delo, dokler z njim niso zadovoljni. Tako včasih celo več let »v garažah« skrivajo svoje zamislice in jih pilijo do popolnosti. To je skoraj vedno recept za propad naše ideje. Bistveno več bomo dosegli, če naše zamisli od samega začetka delimo z vsemi – tako bomo že takoj soočeni s povratno informacijo s strani »trga« in deležni različnih nasvetov ali predlogov. Najuspešnejši produkti so tisti, ki so v zelo zgodnji fazi šli na trg, pogosto še kot prototipi, in so jih nato na podlagi prvih odzivov ustvarjalci izpilili do nečesa res izjemnega.

Nihče nima kristalne krogle, da bi sam, zaprt v garažo, ustvaril izjemno pogruntavščino. Nasprotno – najboljša kristalna krogla je iterativni pristop – da takoj izdelamo nekaj, kar lahko pokažemo čimveč prijateljem, mentorjem, strokovnjakom, deležnikom, potencialnim uporabnikom… In če bomo njihove nasvete znali upoštevati, jih vzeli za konstruktivno kritiko in hitro izdelali nov produkt, pa še bolj nov produkt in tako dalje, potem se bomo prej ali slej dokopali do izjemne inovacije.

Mladi se radi pogovarjajo, radi drug z drugim delijo še ne povsem razdelane ideje, ker se ne bojijo, da si bodo na tak način uničili »strokovnost.« Njim ni tuja ameriška startupovska domislica, da moraš najprej svoj produkt narediti zadovoljivo dober, potem dober, potem zelo dober in šele na koncu odličen. Američani pravijo, da ne smeš nikoli poskušati graditi popolnega produkta, ker popolnost je samo za akademike. Mladi so podobno neobremenjeni, kar jih naredi bistveno bolj ustvarjalne.

KVANTITETA USTVARJA KVALITETO

Za uspeh v poslu je vedno treba poskusiti samo še enkrat, je rek iz oddaje Štartaj, Slovenija!. Zdi se kot še ena fraza motivacijskega govornika, a dejansko je zelo resnična. Kreativnost ni umetnost, ko bi avtor sedel v svojem ateljeju, gledal v strop in nato ob pomoči opojne substance doživel eureka moment in v trenutku ustvaril popolno stvaritev. V resnici gre za prej opisan proces testiranja različnih možnosti, počasnega piljenja že obstoječega, raziskovanja priložnosti in sestavljanja vsega skupaj v celoto, ki je malenkost boljša, kot dosedaj. Gre za proces, ki se ga ne da narediti hitrejšega.

Dober poslovni nasvet je, da se da čisto vsako poslovno idejo v obliki prototipa preveriti takorekoč takoj. Celo najbolj zahtevne inovacije, ki so terjale milijardne proračune za razvoj, so se začele s sila preprostimi prototipi. Denimo očala Google Glass so nastala v 45 minutah, ko so razvojniki izdelali nahrbtnik s projektorjem, ki je na folijo za grafoskop projiciral sliko. To so namestili na glavo inženirju v pisarni in preverili, ali je vredno razmišljati dalje o razvoju slike na prosojnem steklu (izkaže se, da ja).

Mladim tak pristop ni tuj, saj se radi igrajo, hkrati pa so omejeni s sredstvi. Tisti, ki so v okviru Ustvarjalnika dosegli vidne uspehe so brez izjeme sledili temu procesu. Nikomur ni uspelo v prvo, ampak so se več let kalili in pri tem doživeli tudi kak večji neuspeh. A predvsem je ključno, da nikdar niso obupali in da so se navadili čisto vsako poslovno domislico tudi poskusiti udejanjiti. Mentorji jim ves čas svetujemo: če imate idejo, se vprašajte, kako jo lahko najhitreje in najceneje preverite. In potem naredite to!

Tisti, ki preverijo največ idej, imajo tudi največjo možnost, da ustvarijo nekaj novega. In potem jih bodo vsi oklicali za ustvarjalne in inovativne.

OMEJITVE SO NAJBOLJŠE SEME ZA INOVATIVNOST

Pomislite: bi lahko sploh obstajal nogomet, če ne bi zarisali črt za »avt?« Prepričan sem, da ne. Da lahko obstaja ustvarjalnost, morajo obstajati omejitve – in večje kot so, večja je možnost, da bo nastalo nekaj resnično posebnega. Če ni denarja za nov stroj, bo nekje iznajdljiv inženir našel poceni rešitev z lepilnim trakom. Če imamo material, ki se uniči na določeni temperaturi, se bo pojavila potreba po znanstveniku, da iznajde boljšega…

Mladi so sami postavljeni v odličen položaj za trening svoje inovativnosti – ker skoraj nikoli nimajo denarja, so prisiljeni izumiti poceni rešitve. In ker niso obremenjeni s tem, kaj ni mogoče, verjamejo da je možno iznajti kaj novega. Lekcija za vse nas je, da se ne smemo prestrašiti, da smo v slabšem položaju od konkurence. V resnici je to za ustvarjalnost celo prednost.

USTVARJALNOST JE NAJBOLJ PODOBNA ŠPORTU

Vidite, vse bolj se kaže, da je ustvarjalnost kar precej oddaljena od umetnosti. Ko govorim z mojimi mladimi podjetniki na Ustvarjalniku jo najraje primerjam z  vrhunskim športom. Več, kot vlagaš truda v vsakodnevne treninge in bolj pogosto, ko se postaviš v situacije, ko moraš iti malček preko svojih zmožnosti, bolj boš napredoval. In nikoli se ne zgodi uspeh čez noč, bližnjic ni.

To bi nas moralo navdati z optimizmom – saj verjetno lahko ugotovimo, da tudi če se nam zdi, da v tem trenutku nismo ravno posebej ustvarjalni, to lahko z malo truda postanemo. Morda ne bomo naslednji Picasso, ravno tako kot bi težko pričakovali, da bomo v nekaj letih teka pretekli maraton pod dvema urama, ampak zagotovo bomo z rednim treningom že zelo kmalu lahko tekli hitreje in dalj od večine znancev…

…in če naredimo enako s treningom ustvarjalnosti, nam bo večina znancev že čez nekaj let rekla, da smo strašno inovativni. Srečno!

Kako danes nekaj zaslužiti ob strani

Brezposelnost med mladimi.

Mladi danes nimajo priložnosti, slišim od vsepovsod. Ja, tradicionalnih služb ni veliko – obstaja pa ogromno in še več priložnostnih delavcev, svobodnjakov, nadomestnih zaposlitev, začasnih projektov, in mnogo, mnogo espejev in espejčic.

Vem, da je trenutno najbolj popularno kritizirati stanje, ki ga imenujemo prekerstvo. Ampak jaz sem po naravi optimist in se trudim v vsaki stvari videti nekaj dobrega. Ne glede na to, ali nam je trenutno stanje všeč ali ne, moramo priznati, da so novodobni poslovni modeli in sodobne tehnologije prek svojih platform marsikomu ponudile ogromno možnosti za hiter postranski zaslužek.

Recimo, da se postavimo v kožo radovednega srednješolca, ki ima veliko prostega časa in ga zato vleče najti zaslužek za pivo v petek zvečer, obenem pa ve, da mu bo v prihodnosti prišlo prav, če malo zapolni življenjepis… Seveda bo z veseljem izkoristil kakšno priložnostno delo prek spleta, ali pa se poskusil kot freelancer!

Večina ljudi bo spodnjo infografiko ameriške revije Yes! Magazine bralo kot dokaz, da je svet šel k vragu. Drži, za brezposelnega 30-letnika brez delovnih izkušenj, ki pričakuje redno službo, je stanje kar grozno. Ampak naš srednješolec, ki se bo še vsaj naslednjih pet let izobraževal, pa v tem svetu vidi predvsem ogromno priložnosti, da pridobi prve delovne izkušnje, zasluži nekaj denarja da gre morda potovat in malo vidi svet, predvsem pa da si ustvari odskočno desko za svojo prihodnost.

Jaz zato spodnjo infografiko berem tudi kot povzetek vseh različnih možnosti, kako danes nekaj zaslužiti ob strani. In kot rečeno – za marsikoga to ne predstavlja prav nič slabega.

Podjetnice

Od nekdaj sem zagovarjal prizadevanja za več deklet v podjetništvu. Vsa največja podjetja na svetu so nastala, ko je “trčilo skupaj” več različnih področij in pogledov: Ko sta umetnik in računalničar skupaj ustanovila AirBnB, ko sta inženir in prodajalec postavila Apple, ko sta kiparka in programer ustanovila Bellabeat…

Srečanje različnih perspektiv je najboljši vir dobrih idej. In prav to je glavni argument, da moramo biti odprti za drugačnost in si prizadevati, da nobeni družbeni skupini ni potrebno stopati za uresničitev svojih potencialov preko več stopnic, kot vsem ostalim. Raznoliki pogledi nas bogatijo, v podjetništvu pa to velja še posebej.

Skoraj šest let že spremljam, kako na poslovno pot stopajo slovenski fantje in dekleta. Spomnim se statistike konec leta 2014, ko smo imeli v naše krožke vpisanih skoraj tisoč mladih, a več kot 80% fantov. Tudi največje uspehe so dosegale izključno fantovske ekipe. Takrat smo sprejeli nekaj pomembnih pravil, ki se jih naša organizacija drži še zdaj:

  • Na vsakemu dogodku dosledno skrbimo za to, da sta med govorniki zastopana oba spola – po možnosti povsem enakovredno.
  • Vedno, ko pred mikrofoni govorimo o uspehih mladinskih ekip, poskrbimo, da izpostavimo kot pozitivne zglede tako fante, kot dekleta.
  • V organizaciji imamo ničelno toleranco do seksističnih izjav tipa “punce ste XYZ” ali “fantje so XYZ.”

Verjamem namreč, da so vsi mladi enako sposobni, da dosežejo poslovni uspeh. Za skok v svet podjetništva se odloča manj deklet, ker po eni strani nimajo dovolj pozitivnih zgledov vrstnic, po drugi strani pa je neko splošno prepričanje v javnosti, da je to še vedno bolj igra za fante. To pa se da popraviti.

Dokaz vidim v tem, da se je lani (2016) v naše krožke vpisalo več kot 800 srednješolcev – in od tega jih je bilo prvič več kot polovica deklet! In še posebej vesel sem, da so bile prav vse ekipe, ki so se na našem lanskem sklepnem tekmovanju za najboljši mladinski startup uvrstile v finale, mešane … obe zmagovalni ekipi pa sta vodili in na odru zastopali – dekleti. Sprememba je vsekakor možna!

Tudi letos imamo na Ustvarjalniku izjemno generacijo podjetnih punc. Brez dvoma dokazujejo, da so vsaj enako sposobne, kot njihovi kolegi fantje, če ne še za odtenek bolj! Ponosen sem nanje. In zato – prav zaradi njih – vedno dobim izpuščaje, ko slišim o podjetniških dogodkih ali seminarjih, ki jih pripravljajo samo za ženske.

Verjamem, da marsikaterega od teh dogodkov organizatorji pripravljajo z iskreno dobrimi nameni, ampak zavedati se moramo, da vsakič, ko organiziramo ekskluziven dogodek za ženske podjetnice, s tem puncam dajemo signal, da obstajata dve ligi – moška in ženska. In to je signal, ki prinaša več škode, kot koristi. Krepi prepričanje, da je takšna delitev potrebna in normalna – češ da so eni boljši, saj drugače ne bi bilo “druge” lige.

To je absurd, saj vam bodo naša najbolj sposobna dekleta sama zelo jasno in glasno dala vedeti, da nočejo druge lige, še manj pa jo potrebujejo.

Prava sprememba se ne bo zgodila, če gradimo dva ločena podjetniška svetova, ampak šele tedaj, ko ugotovimo, da eni brez drugega nikoli ne bomo tako uspešni, kot smo lahko, če delujemo skupaj. Na Ustvarjalniku zato velja striktna politika, da nikdar ne bomo prirejali dogodkov le za en spol, naši mentorji pa zavračajo povabila na srečanja, ki so namenjena samo ženskam (ali moškim).

Da se za kariero v poslu odloča več žensk lahko nekaj naredimo vsi. Zelo ponosen sem, da se pri mladi generaciji, ki se šele uči prvih podjetniških korakov, že vidijo prvi pozitivni rezultati naših prizadevanj. Verjamem, da odrašča nov rod podjetnic in podjetnikov, ki bo razbil marsikateri stereotip. Morda ne bi bilo narobe, če bi temu zgledu sledil tudi kdo od “starejših.”

Univerzalni temeljni dohodek

Univerzalni temeljni dohodek je kul ideja, ampak v zadnjem času je postala hudo “populistična.” Zdi se mi, kot da vsak, ki mu v duši leži malo anti-kapitalizma piše hvalospeve UTD. A kljub vedno več govora o tej temi, debata o UTD ostaja zelo površinska.

V upanju, da vržem kost, ki bo spodbudila bolj poglobljeno razpravo, želim z vami deliti dve smeri razmišljanja, kako si tuja stroka predstavlja, da bo UTD v neki obliki postal realnost.

  1. Z digitalizacijo in razvojem tehnologije
    Tehnologija se v zadnjem času razvija z eksponentno hitrostjo, posledično pa se cene številnih storitev nižajo. Vsaka stvar, ki se dandanes lahko naredi digitalno, je po pravilu nekajkrat cenejša, kot je bila prej. Veliko akademikov zato predvideva, da se bo v prihodnjih desetletjih strošek, potreben za doseganje dostojnega življenja, bistveno znižal. To se kaže v nižjih cenah energentov, transporta in nekaterih življenjskih potrebščin. Povedano preprosto: če za to, da pridemo “skozi mesec” zadostuje 100 eur namesto 1.000, se UTD kar naenkrat splača.
  2. Kot mehanizem za investiranje v najbolj nadarjene posameznike
    Ena najbolj popularnih predpostavk glede UTD je, da lahko, v kolikor posamezniku ni več treba skrbeti za svojo eksistenco, ves svoj čas namenja svoji ustvarjalnosti. Primer za to je recimo mlad umetnik, ki bi s svojimi umetninami težko preživel na trgu, zato mora večino svojega časa nameniti za priložnostna dela. UTD bi mu omogočil, da razvija svoje talente in se posveča vrhunski umetnosti. Mnogo podjetniških vlagateljev predvideva, da bi se splačalo narediti natečaj za najbolj nadarjen odstotek posameznikov na področju znanosti, podjetništva, tehnologije ali umetnosti in jim iz lastnega žepa plačevati UTD pod pogojem, da ob njihovem bodočem velikem uspehu določen odstotek svojega zaslužka dobijo investitorji.

V Oaklandu v ZDA trenutno poteka pilotski program, ki ga financira najbolj znan podjetniški pospeševalnik na svetu Y Combinator, v okviru katerega so 1.500 posameznikom namenili UTD v višini 2.000$ na mesec. Prejemnike UTD bodo spremljali vse do smrti in beležili vse najpomembnejše vidike njihovega življenja. Upajo, da bodo s tem potrdili ali ovrgli zgornji predpostavki.

Pozdravljam razpravo o UTD, ki je svež, inovativen koncept – a zavedati se moramo, da uvedba UTD ni in nikoli ne bo čarobna palica, ki bo sama po sebi rešila našo družbo. Razprava o njem zato ne sme biti populistična, ampak mora temeljiti na še kakšni znanstveni študiji po vzoru tiste iz Oaklanda. Morda celo v Sloveniji…

Beg možganov ni nujno problem

Še ena popularna stvar, ki jo radi ponavljajo v medijih: vsi mladi bežijo iz Slovenije. Beg možganov je v marsikateri državi resna težava, a pri nas kljub vsemu še ni tako hudo.

Obstajata dva tipa “bega” mladih možganov, ki jih je potrebno obravnavati ločeno:

  • mladi, ki ne najdejo zaposlitve na svojem področju v domači državi in so prisiljeni iti s trebuhom za kruhom, ter
  • mladi, ki so dosegli vrh svoje stroke, zaradi česar se jim je ponudila priložnost v tujini v enem od globalnih središč njihove panoge.

V prvem primeru nimamo kaj dosti narediti – če imajo mlade medicinske sestre boljšo plačo za podobno delo v Avstriji, bodo odhajale tja vse dokler naše gospodarstvo ne prehiti avstrijskega. A kljub temu gledano v številkah takšnih primerov ni tako veliko, kot pri naših južnih sosedah, zato se tega posebej ne bojim.

Drugi primer pa terja drugačen pogled na beg možganov. Zame, recimo, ni beg možganov, da gre mlad strokovnjak učiti na Stanford, če se mu ta priložnost ponudi, točno tako kot ni beg možganov, da gre Anže Kopitar igrati v NHL namesto za Jesenice. Najbolj prodorni posamezniki si bodo logično želeli, da gredo v svet in popolnoma nič jih ne bo ustavilo, da to dosežejo.

Naloga naše družbe je, da poskrbimo da mladi ne dobijo občutka, da od države niso dobili nič in da preprečimo da imajo negativen pogled nanjo v smislu “ko vas j*be – niste me cenili, zato tudi jaz ne cenim vas.”

Naša država ima izjemne naravne danosti, odlično kvaliteto življenja in eno najvišjih stopenj varnosti na svetu. Verjamem, da se čisto vsak izseljenec z velikim veseljem vrača v domovino in to je tisto, kar moramo znati izkoristiti.

Če na beg možganov začnemo gledati kot na kroženje možganov, bomo namesto joka da vsi gredo, raje pozornost posvečali skrbi, da tisti, ki so odšli, ostanejo čimbolj povezani z domovino. Naš cilj mora biti, da ti strokovnjaki Sloveniji nekaj vrnejo s svojim znanjem, s svojimi nasveti in s povezavami, ki so si jih spletli v tujini. In da jih spomnimo, da naj svoje otroke le vzgajajo tukaj, saj je otroštvo v okolju, ki ga nudi Slovenija, preverjeno bolj zdravo in srečno, kot denimo v ZDA.

Tisti, ki so dosegli vidne položaje v svetu so naš največji potencial – če ga znamo izkoristiti. In veseli me, da je res ogromno posameznikov, ki se na lastno pobudo redno vračajo v domovino kot mentorji, kot predavatelji in vsak na svoj način pomagajo naši državi.

Socialni aikido

Aikido je borilna veščina, ki izvira z Japonske in v svojem bistvu predstavlja skupek tehnik, s katerimi sile in moč, ki jo nekdo usmeri vate, uporabiš v svoj prid in jih izkoristiš, da prevladaš nasprotnika (ali bolj pogosto, partnerja – v aikidu ni tekmovalnih borb). To je odlična prispodoba za eno najpomembnejših veščin v poslu.

Ustvarjalnik je v zadnjih letih prišel do nekaj izjemno plodnih partnerstev: s številnimi šolami, podjetji, ustanovami, celo predsedniki vlade, države in parlamenta so že sodelovali z nami. Mladi me pogosto sprašujejo, kako je možno, da smo prišli do vseh teh ljudi in se z njimi dogovorili za sodelovanje.

Trik vsakega sodelovanja, tako kot pri aikidu, je da si partnerja ne gresta nasproti, ampak da najdeta način, kako oba od te povezave nekaj odneseta. Povedano drugače, ustvariti morata “win-win” situacijo, zaradi katere bosta oba na boljšem, kot prej.

Vsakič, ko iščemo partnerja, se vprašajmo – kako lahko ustvarimo situacijo, v kateri bosta imela oba večjo korist, kot če ne bi sodelovala? Če to znamo, potem je proces prepričevanja bistveno lažji – konec koncev, bodočemu partnerju bomo ponudili uslugo. Le vprašati se moramo, kaj lahko pridobi druga stran in potem to znati skomunicirati.

Zaradi podobnosti tega pristopa z aikidom so na številnih ameriških univerzah ta proces ustvarjanja plodnih partnerstev, ko se uskladijo “moči” vseh deležnikov, poimenovali socialni aikido.

Pet najbolj pogostih poslovnih idej, ki jih slišim

Kot dolgoletni vodja Ustvarjalnika in mentor mnogim mladim, ki šele začenjajo v poslu, sploh pa zdaj, kot voditelj TV oddaje v kateri spodbujamo Slovenijo, da naredijo prvi podjetniški korak, sem verjetno eden tistih, ki sliši največ poslovnih idej.

Ustvarjalnosti v Sloveniji res ne manjka in vsake toliko slišim kakšno idejo, ki se mi zdi tako dobra, da bi jo – če bi imel čas – z veseljem poskusil izpeljat. A podjetniki na začetku se ne zavedajo, kako zelo malo je ideja vredna in kako velikanska je možnost, da si je isto idejo izmislil že kdo drug.

Ključ do uspeha v poslu je v izvedbi ideje – ne v domiselnosti, da do nje pridemo. Po toliko letih v tem “poslu” se mi zdi prav, da z vami delim seznam najbolj pogostih poslovnih idej, ki so mi jih ljudje vseh starosti povedali. Čisto vsako od njih sem slišal že vsaj 20x – od različnih ljudi, ki so vsi bili prepričani, da so na to pomislili prvi.

  • Naprava, ki bi poskrbela, da se ne zavozljajo slušalke, ko jih prenašamo v žepu
  • Budilka, ki te tako ali drugače učinkovito zbudi
  • Zobna ščetka, ki ima v svojem držalu integrirano zobno pasto
  • Aplikacija, ki bi na tak ali drugačen način uporabniku izboljšala izkoristek svojega časa
  • Aplikacija, prek katere bi lahko plačeval parkirnino v mestu

Nobena od teh idej ni nujno slaba – a dejstvo je, da je za “dobro” idejo potrebno več, kot pa samo opaziti problem – zmagal bo tisti produkt, ki problem rešuje na bistveno boljši način od vseh ostalih, predvsem pa tisti produkt, za katerim stoji pametna ekipa, ki ve kaj dela in se maksimalno angažira za realizacijo.

Ustvarjanje družbenega učinka

Danes je tako zelo popularno biti socialni podjetnik… Nevladne organizacije so po novem socialna podjetja, razvojne agencije se imajo za socialna podjetja, podjetniški inkubatorji se imajo za socialna podjetja, podjetja ki potrebujejo hitro finančno injekcijo in so videla razpis za socialna podjetja se imajo za socialna podjetja…

Nič ni narobe, da želimo biti socialni in prav je, da država financira aktivnosti, ki so namenjene družbeni koristi, ampak to je šlo predaleč. Po mojem mnenju je razlog za nastalo stanje v dejstvu, da naša država pri razpisih ne loči med aktivnostmi za družbeno dobro in dejanskim družbenim učinkom. To dvoje nikakor nista isti stvari. Pojasnimo si s primerom: Predstavljajte si krdelo volkov, ki tulijo v luno. Zagotovo so zelo aktivni, a posebnega učinka nimajo.

Žal imamo v Sloveniji pri javnih razpisih sistem, v katerem se je ločnica med učinki in aktivnostmi povsem zabrisala. Takorekoč vsi razpisi merijo stvari, kot so “število vključenih udeležencev” in podobne indikatorje, ki predvsem beležijo aktivnosti – pravega merjenja družbenega učinka pa ne zahteva nihče.

Veliko javnega denarja bi prihranili – ali pa še bolje, razdelili bi ga tako, da bi bil njegov učinek večji – če bi si za vsak projekt znali postaviti štiri zelo preprosta vprašanja:

  1. Kakšno družbeno spremembo hočemo doseči – v obliki stavka, ki vsebuje (a) ciljno skupino, (b) glagol in (c) učinek, npr: zmanjšati število brezposelnih mladih v kraju X.
  2. Kaj je objektiven indikator za to spremembo – verjetno to ni število udeležencev na neki delavnici, ampak število mladih, ki so našli zaposlitev, morda povečanje njihovega mesečnega zaslužka prek študentskega servisa ali kaj tretjega.
  3. Smo za to spremembo res “krivi” mi – argumentirati bo treba, da smo dejansko nekomu pomagali do službe, ne samo slepo predpostaviti, da se je zaposlitev zgodila zaradi nas.
  4. Koliko nas je to stalo – primerjati je treba količino vloženega denarja z drugimi primerljivimi intervencijami in šele tako objektivno presoditi, ali je bila res učinkovita.

Želim si, da bi bili v bodoče pri merjenju učinka bolj rigorozni, saj bomo le tako zares znali ločiti zrnje od plev – in prave socialne podjetnike od množice tistih, ki samo črpajo državna sredstva.

 

Je v dobi interneta šola sploh potrebna?

Verjamem, da me ima širša javnost za medijsko osebnost, ali pa za podjetnika, ampak jaz sem se vedno najprej imel za pedagoga – in šele potem vse ostalo.

Rad imam idejo šolstva in boli me, ko slišim mlado generacijo, ki kritizira izobraževalni sistem z besedami, da je šola danes povsem neuporabna. Znanje ni nikoli neuporabno. Je pa zelo res, da šola danes ni več v koraku s časom. Svet okrog nas se je spremenil tako močno, da so za uspeh – kaj uspeh, za preživetje – potrebne drugačne veščine, kot tiste, ki so zapisane v učnih načrtih in predmetnikih.

Razumem mlado generacijo, ki trdi da vse, kar jim povedo učitelji lahko hitreje, lažje in udobneje najdejo na spletu. Prav imajo – tudi jaz mojim varovancem na Ustvarjalniku ne morem povedati ničesar takega, kar na internetu ne obstaja. Ampak mlade potem vprašam, zakaj namesto da bi radovedno skušali izvedeti vse o svetu okrog sebe, raje googlate nove in nove videe smešnih mačk?

Ključen izziv sodobnega šolstva je vzbuditi zanimanje in radovednost za določeno področje. Znanje in informacije so tu – kadarkoli in od koderkoli dostopne vsem. Kot pedagog si zato vedno znova postavljam vprašanje: kaj lahko jaz, oseba iz mesa in krvi, naredim bolje od interneta? Odgovor je zelo jasen – mladim lahko tisto uro, ko so z mano, ustvarim doživetje, ki se jih bo dotaknilo na bolj osebnem, bolj čustvenem nivoju, kot video na Youtube-u ali članek na Wikipedii.

Dandanes je vloga učitelja predvsem da je kustos doživetij. Ima možnost, da mladim pokaže eksperiment, da jih pelje iz razreda, da jim da izziv, da jim pove ravno tisto, da postanejo najbolj radovedni…

In najboljši učitelji danes niso tisti, ki dosežejo največ petic v redovalnici, ampak tisti ki dosežejo, da gre največ mladih zvečer na internet in googla o tistem, kar so ta dan doživeli v njihovih razredih.

Nehajte s tem slovenskim lesom

Ne verjamem v to, da je v Sloveniji velik potencial v lesu. Prevečkrat hodim po okroglih mizah, kjer se ljudje trkajo po prsih, da bodo spodbudili lesno gospodarstvo z inovacijami in ne vem čem še, v resnici pa imajo v rokah povprečne izdelke tako majhnih serij, da so kot kaplja v morje celotne gospodarske slike naše države.

To me spominja na zgodbo o električnih avtomobilih. Vrsto let so izumitelji delali električna vozila, ki so res izgledala vesoljsko, a kupil jih ni skoraj nihče. Vsi so pričakovali, da bodo ljudje množično kupovali avtomobile, ker je elektrika pač toliko bolj ekološka in toliko bolj “kul” kot nafta. Pojaviti se je moral Elon Musk, ki je s Teslo Roadster-jem izkoristil ključno prednost za kupca, ki jo ima elektromotor pred tistim z notranjim izgorevanjem: izjemen navor in pospešek.

Roadster je bil dirkalni avto za bogataše. Ampak bil je moderen, lep in zelo kul. Postal je statusni simbol in zastavonoša trenda avtomobilov, ki v očeh kupcev niso kul samo zato, ker so pač električni, ampak so kul, ker elektrika kupcu omogoča stvari, ki jih konvencionalen avto ne. Z drugimi besedami: Teslin električni avto je uspel, ker elektrike ni “prodal” kot lastnost, ampak kot ugodnost za kupca.

No, zaradi tega dvomim, da bo nekdo kupil izdelek samo zato, ker je izdelan iz slovenskega lesa. Poiskati izdelek X in ga narediti slovensko-lesenega bo žal premalo, ne glede na to, kako sentimentalni smo. Žal večina naših poskusov z lesom ostaja na nivoju prodaje lastnosti materiala, ne ugodnosti za kupca.

Verjamem pa v to, da je bolj kot v lesu, v Sloveniji velik potencial v naši inovativnosti. Zagotovo je na trgu še mnogo prostora za nove izdelke, ki kupcu ponujajo nekaj več. Nekateri bodo leseni, drugi pač ne. In na vso silo poskusiti nekaj narediti z lesom je napaka.

Če si res želimo nekaj narediti z lesom, pa mora biti prvi korak, da si postavimo vprašanje: kaj lahko z lesom naredimo za kupca bistveno boljše, kot bi s katerimkoli drugim materialom.