Samoiniciativnost

Imam občutek, da je res, res popularno danes govoriti, kako pasivna je mlada generacija, pa kako nemotivirani so zaposleni in kako “vsi samo čakajo.”

Ja – s samoiniciativnostjo imamo težave. Mislim, da je to zaradi vzgoje. Recimo, v šoli se pogosto dogaja, da mladi ne dvignejo roke, če niso 101% prepričani, da poznajo pravilen odgovor – ker če povedo nekaj, kar je narobe, se jim bodo ostali posmehovali. Posledice tega čutimo tudi na delovnem mestu. Zaposlene je, logično, strah narediti kaj na lastno pest, ker se bojijo, da ne bo prav. Zato je bolje, da naredijo zgolj tisto, kar se od njih eksplicitno zahteva.

Takšna ekipna dinamika je smrt za podjetja, ki zasledujejo hitro rast, saj je celotno breme razmišljanja in inovacij zgolj na enem posamezniku – na šefu.

V naši ekipi počnemo stvari drugače. Vsem tistim, ki delajo na Ustvarjalniku sem večkrat zabičal stavek, za katerega mislim, da bi moral biti obešen na vrata vsake direktorske pisarne ambiciozne firme:

Ne me prosit za dovoljenje, da boš nekaj naredil. Ti naredi, pa me potem, če bo res treba, pridi prosit za odpuščanje. 

Premik v glavi se ne zgodi takoj, ampak ko se, so rezultati odlični. Izjemno redko se zgodi, da me kdo pride prositi za odpuščanje. Se pa zato, ker ljudje ne čakajo name, stvari pri nas premaknejo bistveno hitreje.

Štirje koraki do “uspeha čez noč”

“Uspeh čez noč” je fraza, ki se je verjetno še dolgo ne bomo znebili. Je simptom dveh povsem različnih perspektiv – na eni strani tistih, ki so ves čas trdo delali za svoj cilj in na drugi vseh ostalih, ki so videli samo srečen konec.

Ampak okolje zelo redko “le” pasivno opazuje posameznika, ki se je lotil česa nevsakdanjega. Skozi pogovore z mnogimi ljudmi, ki so se drznili stopiti izven tradicionalnih okvirjev, in vsekakor tudi skozi lastno izkušnjo, lahko izluščim štiri povsem različne faze, skozi katere moraš iti na poti do “uspeha.”

  • Prvi korak: Okolica te ignorira – to je faza, ko si ljudje mislijo “itak ga bo minilo” in se povečini ne ukvarjajo s tabo.
  • Drugi korak: Okolica te ne jemlje resno – to je faza, ko ljudje povečini pravijo “daj, nehaj že in se raje posveti nečemu resnemu” ali pa “kdo si pa ti, da misliš da lahko to počneš”
  • Tretji korak: Okolica se počuti ogrožena – to je faza, ko začneš dosegati prve uspehe, kar zmoti obstoječe akterje na tvojem področju. Začnejo se polena pod nogami in opazke tipa “on nima pojma”
  • Četrti korak: Okolica te okliče za “uspeh čez noč” – prehod iz tretje v četrto fazo je običajno posledica neke dosežene potrditve od zunaj, ki ti da dovolj kredibilnosti, da te sprejme toliko ljudi, da postane družbeno nesprejemljivo, da te ljudje kritizirajo brez argumentov. Velika večina ljudi tu prvič izve zate, tisti ki pa te poznajo od prej – tvoji kritiki – pa se spremenijo v tiste, ki so “itak že od prej vedeli zate” in “bili prepričani, da ti bo uspelo.”

Običajno se teh korakov ne da preskakovat.